Rebula med zgodbo in zgodovino

Al prav se piše...? Danes ji rečemo Rebula, v Italiji Ribolla. Izvor besede sega v srednji vek, čeprav so nekateri avtorji zgovarjali tezo, da so Rimljani z Evolo mislili na Rebulo. Izvor poimenovanja najprej vina in nato sorte ostaja neznanka. Glede na to, da je bila Rebula vedno vino z gričev, nekateri povezujejo njeno ime s furlansko oznako za gričevnat svet – riba... Sicer pa se je v latinščini in furlanščini za Rebulo uporabljalo nešteto nazivov: arbuele, aribola, rabiola, rabiole, rabiolo, rabiolum, rabuele, raybolum, rebolium, ribola, ribolla, ribollat, ribollone, ribuelat, ribuele, ribuelo, ribolium, ribyolum, robuele, rubola, rubolla, rybiolo. Na nemških trgih so jo cenili kot reinfal.

Prva omemba rebule je iz leta 1207, ko se v dokumentih iz Trevisa najde zapis o “vinum navigatum vel ribolium”. Povedano z drugimi besedami, šlo je z vino iz “uvoza”. 17 let kasneje, torej 1234, nas zapis o “Raybolum de Istria, de Collibus” že natančneje usmeri k poreklu. Mnogo čas je veljalo, da je rebula sinonim za vino z gričev na robu Furlanije, nekako od Buttria preko Brd, Vipavske doline in Krasa do Istre. Prvi verjeten zapis o rebuli kot sorti je iz leta 1789, ko Beltrame di Camino di Buri svetuje gojenje pikolita, čividina, kandije (malvazije?) in rebule, 1823 pa grof Pietro di Maniago v svojem katalogu vinskih sort že izrecno omenja tako rumeno kot zeleno rebulo. V slovenščini je o njej prvi pisal Matija Vertovec (Vinoreja za Slovence, 1844), ki je naštel šest vrst rebul.

Naročilo
Rumena Rebula

Dokler ne poskusiš ne veš!